Pogosto pridejo pacienti v ambulanto in izjavijo, da jih že deset let boli v križu. Nekateri razumejo testiranje, pregled in biomehansko razlago njihovega mehanizma bolečin, nekaterih pa to niti ne zanima, želijo le odpraviti bolečine. Uležejo se na mizo in pričakujejo, da jih bo terapevt »naštelal«.
Terapevt naj po možnosti v eni obravnavi ali dveh odpravi deset let trajajoče bolečine, pri tem, da pacient ne stori ničesar in nadaljuje vse z enakimi obremenitvami in gibi kot do tedaj.
Žal je to iluzija. Dolgotrajnega izboljšanja ne moremo doseči čez noč in brez sodelovanja pacienta.
Seveda gre nekaterim pacientom v nos, da bo odprava bolečine trajala kar nekaj časa in da bodo morali izvajati vaje in še domačo nalogo. Vendar je za najboljši možen izid bistveno sodelovanje pacienta in izvajanje domačih nalog, torej vaj, in prilagoditev vsakdana.
Tudi v fizioterapiji se pogosto preveč pasivno loteva obravnave poškodb. Raziskave jasno kažejo, da sta telesna dejavnost in primerna prilagojena vadba bistveni za zmanjšanje bolečin in preprečevanje ponovnih poškodb, tudi na celjenje tkiva ima pozitiven učinek. Na žalost pa se to nemalokrat pozabi in v Sloveniji, v mojih očeh, fizioterapija veliko preveč sloni na uporabi naprav ali pasivnih ročnih tehnik.